Avtor Andy Stanley na precej neposreden in včasih celo hudomušen način pritegne bralca v pogovor o tem, ali bodo dobri ljudje šli v nebesa. Na trenutke se zdi tako domače, kot da bi sedeli v dnevni sobi in skupaj z njim premlevali to vprašanje. Ob tem se dotakne vseh glavnih domnev, ki jih imajo ljudje, ne glede na svojo religijo ali vero. Pravi, da če dobri ljudje gredo v nebesa, bi nam moral dobri Bog to jasno povedati. Namesto tega pa imamo različne religije in religijske voditelje različnih vrst, velikosti in prepričanj, ki trdijo, da poznajo formulo. Problem pa je, da imajo vsi drugačno formulo. Morda obstaja še kak drug pogled – morda gredo v nebesa tudi slabi ljudje.
 
Ob tem se seveda pojavi vprašanje poštenosti, ali je vidik da dobri ljudje gredo v nebesa, sploh pošten? Avtor nas ob tem spretno pripelje do zaključka, da nas večina hodi naokoli in se pretvarja, da smo policija za poštenost, resnici na ljubo pa ponavadi igramo na karto poštenosti, kadar nekdo z nami ravna »nepošteno«. Redko pa zahtevamo poštenost, ko dobimo več kot si zaslužimo. Po drugi strani pa od Boga zahtevamo poštenost. Toda ali si resnično želimo, da Bog ravna z nami v skladu s tem, kar si zaslužimo?
 
Bog krščanstva ni nikoli trdil, da je pošten, kajti on presega poštenost. Odločil se je, da nam ne bo dal tistega, kar si zaslužimo, temveč nam bo izkazal usmiljenje. Ko se je človek odločil pregrešiti, se je Bog raje odločil za odpuščanje kot za poštenost.
 
Avtor nas na koncu povabi, naj se sami odločimo, katero vprašanje je najpomembnejše: kaj je pošteno ali kaj je resnično?